Zakaj je levica pogorela?

Medij: Mladina
Avtorji: Kovač Bogomir
Teme: Mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Ostalo
Datum: 12. 06. 2009

Stran: 33

ZAKAJ JE LEVICA POGORELA? TEŽAVA LEVICE JE OČITNO POVSOD PODOBNA. SOCIALISTI PREPROSTO NIMAJO PREPRIČLJIVIH PREDLOGOV, KAKO PREMAGATI KRIZO, IN OČITNO NE RAZUMEJO NOVIH RAZMERIJ MED KAPITALOM IN DELOM, MED DRŽAVO IN BIZNISOM. Evropske volitve so tako po EU kot doma pokazale, da so evropski socialisti pogoreli. Po klasični politično-ekonomski razlagi bi socialisti in demokratični socializem v ekonomski krizi morala dobivati in ne izgubljati politične bitke. Toda težava levice je očitno povsod podobna. Socialisti preprosto nimajo prepričljivih predlogov, kako premagati krizo, in očitno ne razumejo novih razmerij med kapitalom in delom, med državo in biznisom. Desnica nasprotno ponuja preprostejše in razumljivejše ukrepe, deluje populistično in spretneje krmari z nezadovoljstvom množic. Očitno pa so oboji spregledali, da patologija te krize leži v neučinkovitem upravljanju in vodenju ter da je vsa globalna ekonomija podjetje v stečaju. Politični poraz Pahorjevih socialnih demokratov je jasen in sovpada z dramatičnim padcem gospodarske rasti. Vladajoča stranka si morda lahko privošči poraz, vlada v spopadu s krizo pa ne več. Ogledalo britanskih laburistov in podoba Gordona Brovvna sta pravi kažipot tega brezpotja. Politična, ekonomska in socialna kaotičnost se v državi povečuje, naši politiki pa se še vedno ukvarjajo predvsem z lastnimi težavami, od Rupla do Golobica. Po šestih mesecih spopada s krizo vlada še vedno ne razume treh temeljnih zakonitosti menedžmenta sprememb. Spremembe moramo izpeljati hitro, voditi jih mora poseben krizni tim, nasprotnike pa lahko premaga samo z jasnim programom ukrepov in kulturo sprememb. Morda so za vladni strateški svet jamstvena shema in socialni ukrepi subvencioniranja podjetij ter zaposlenih konsistentni, toda vse skupaj deluje brez pravega kriznega menedžmenta razdrobljeno in nepovezano, prepozno in neprepričljivo. Naša levica ne more v krizi ponuditi demokratičnega socializma, če ga socialno in politično ne razume in če ne premore ukrepov, ki so namenjeni navadnim ljudem in ustrezajo njihovim potrebam. Barack Obama je trenutno edini levičar, ki to vsaj elementarno razume. In morda je ameriški program pomoči kapitalu in ljudem bolj uravnotežen kot slovita evropska agenda ukrepov, po kateri se zgledujejo Pahorjevi socialisti in koalicijski partnerji. Obama stavi na pomoč od spodaj navzgor, vlada mora pomoč državljanom politično in tudi ekonomsko postaviti pred interese kapitala. Dosedanja mešanica vladnega populizma in zapoznelega ukrepanja je preprosto samomorilska, politično in ekonomsko. Tako je pred meseci tvegala s Hrvaško, danes pa se vlada in celotna država ukvarjata z različnimi scenariji zasega tajkunskih delnic. Dejansko pa celoten sistem protikriznih ukrepov stoji in postaja nekakšen politični talec ekscesnih menedžerskih prevzemov. Domala tragikomično vladno poseganje v kreditne aktivnosti bank v okviru jamstvene sheme in tudi sporni ukrepi regulatorjev konkurence in kapitalskega trga dejansko vodijo v nove absurdne finančne, bančne in poslovnokorporativne razmere. Vladni politični voluntarizem očitno nima meja, zato pa je razkril enega od bistvenih elementov sedanje krize. Kakovost upravljanja ter vodenja slovenskih podjetij. Korporativni spektakel v Sloveniji poteka na treh odrih. Prvega zasedata oba holdinga, Pivovarna Laško in Istrabenz, kjer se igra s finančnim obešanjem obeh družb sedaj prestavlja v korporativne vode lastninskih, upravljavskih in vodstvenih sprememb. Politični kriteriji so tu pred poslovnimi in pravnimi scenariji reševanja. Drugi oder predstavljajo pomembne družbe, od SŽ in Luke Koper do NLB, Hita in Petrola, kjer vlada prek SOD in KAD igra kadrovsko simultanko na številnih deskah, ki jih poslovno težko obvladujejo, zato se kriza vodenja lahko celo stopnjuje. Obstaja še tretji oder, nekakšen poslovni parter, kot v Shakespearovem Globe Theatru na Southvvarku, kjer najdemo tiste, ki jih nihče ne mara. Tu so MIP in LTH ali pa Mura in Elkroj, kjer delavci celo zahtevajo stečajne postopke, da bi prekinili poslovno agonijo in rešili svoj socialni položaj. Iz zgodovine liberalnega kapitalizma je tu poučna zgodba slovite South Sea Company v začetku 18. stoletja. Politika je tej delniški družbi omogočila trgovinski monopol, spodbudila špekulativno rast delnic, družba pa je v desetih letih bankrotirala. Glavnega direktorja je na ulici ustrelil mali delničar, menedžerje so, da bi pomirili zaposlene, poklicali v parlament in nekatere takoj zaprli, istega leta 1720 pa sprejeli Bubble Act, ki je prepovedoval imenovanje uprav in transfer delnic brez nadzora oblasti. Tako je bilo v srčiki liberalnega kapitalizma in A. Smith je leta 1776 to dobro vedel, Friedman in drugi pa so iz tega naredili, kot se za krščanski svet spodobi, drugačen liberalistični evangelij. Analiza FT Delo glede lastniške strukture slovenskih podjetij dokazuje, da je štiri desetine 300 največjih podjetij v tuji ali mešani lasti, da je tretjina v domači lasti in da večinsko lastništvo države obsega slabo desetino podjetij. Toda kriza razkriva, da nobena lastniška struktura ne zagotavlja učinkovitega upravljanja in razvoja družb. Mura ima pretežno zasebno lastnino, LTH ali Elkroj povsem zasebno, potopljene SŽ so v popolni lasti države. Odločilno je nekaj drugega, o čemer finančna teorija molči. Propad podjetij tlakuje kriza poslovnih modelov in napačnih razvojnih strategij, za katero so odgovorne uprave in nadzorni sveti. In tu tiči temeljna šibkost slovenskih menedžerjev in lastnikov, tu se razkriva neprofesionalni voluntarizem naših nadzornih svetov. Medicinski posegi so za sedaj na napačni poti. Učinkovitosti korporativnega upravljanja ne zagotavljajo novi nadzorniki in brezzobi menedžerji, podobno kot sanacije slovenskega gospodarstva ne prinašajo paradržavni PDP in PDU. Potrebujemo namreč tiste, ki imajo dobre poslovne modele, in tega ne bodo zagotovili javni natečaji in KAS, pa tudi ne na hitro nabrani menedžerji obeh novih družb za prestrukturiranje podjetij in prevzemanje slabih naložb. Vloga države mora biti pri tem predvsem zaščita pravic, zlasti malih delničarjev, zaposlenih in najširše skupnosti, tudi narave. Zato mora imeti pravno, ekonomsko in politično možnost stopiti v podjetja in preprečiti zlorabe lastnikov in socialno ponižanje zaposlenih. Če so to zmogli leta 1720, bomo morda to storili tudi tristo let kasneje. V imenu istega Boga in v dobro podobnih ljudi in njihovih usod. X NAŠA LEVICA NE MORE V KRIZI PONUDITI DEMOKRATIČNEGA SOCIALIZMA, ČE GA SOCIALNO IN POLITIČNO NE RAZUME IN ČE NE PREMORE UKREPOV, KI SO NAMENJENI NAVADNIM LJUDEM. BARACK OBAMA JETRENUTNO EDINI LEVIČAR, KI TO VSAJ ELEMENTARNO RAZUME.