Sledovi ostanejo

Medij: Delo - Sobotna priloga
Avtorji: Blaznik Ferdinand
Teme: Mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Sobotna priloga
Datum: 30. 05. 2009

Stran: 39

Prejeli smo Naše nekajletne tranzicijske izkušnje z vso resnostjo zastavljajo yprašanje, ali ni cela vrsta ustavnih načel v resnici bolj literarni prikaz idealiziranih časovno odmaknjenih zapisov vrednot, ki naj bi se morda udejanjile nekje v daljni prihodnosti, kot pa koherentno urejen najvišji akt družbe, definirane kot socialna in pravna država. Množica afer že leta pretresa dvomiljonsko državo, ki z velikim časovnim zamikom ureja določene osnove pravnega sistema oz. sprejema pomembne predpise s tolikšno časovno zamudo, da jih v resnici skoraj več ne potrebujemo (predpis o zaščiti malih delničarjev, kupcev nepremičnin ...), upravičeno terja odgovor na vprašanje, ali je pravo sploh še približno tisto, kar je pisalo v dobrih starih učbenikih pravoznanstva (ius est ars aequi et boni), ali pa je bolj močvirje trivialnih predpisov, ki čedalje bolj obsežno urejajo vse manj pomembne stvari. Pravna kazuistika, kot da dosega nasprotni cilj od tistega, kar je pravu imanentno. Cela vrsta zakonodajnih institutov in stališč ustavnega sodišča je interesno pogojenih in zelo spornih. Vrsta predpisov, ki urejajo izjemno pomembna družbena področja, praktično ne pozna sankcij za kršitve ali pa so te (bile) minimalne; hkrati pa pretirano sankcionira kršitve, za katere je ustavnopravno sporno, ali to sploh so. Marsikaj, kar pa bi moralo biti pravno regulirano, še vedno kot pravna praznina omogoča akterjem ribarjenje v kalnem (neregulirana pogodba MBO). Zdi se, da se pristojnim in njihovim renomiranim pravnim svetovalcem izmika vatel primerljivo razumnega obravnavanja in urejanja pravne tvarine z vidika teže javnega interesa. Tisto kar je posebej zaskrbljujoče, je dejstvo, da ob glomaznih sodnih zaostankih čedalje bolj odpoveduje kompas tudi vrhovnemu in ustavnemu sodišču, saj vedno pogosteje sprejemata odločitve, ki ne bi bile v čast niti nepomembnemu lokalnemu uradniku, hkrati pa se dostop do teh pravosodnih ustanov iz leta v leto bolj oži in zapira. Mnogi državni organi izgubljajo merilo pravičnosti in smisel za sorazmernost in prioritete. Nekaterih velikih očitnih koruptivnih kaznivih dejanj sploh nihče ne opazi. Tisti, ki ukrade podjetje, je podjetnik, tisti, ki čokolado, pa tat, neprizanesljivo pravi znani pravni teoretik. V družbi pa ni institucije, ki bi jasneje zahtevala ukrepe v primeru nedejavnosti pristojnih ustanov. Davčni vijak se oprezno izogiba bogatinom in vešče obremenjuje manj premožne. Znaten del instrumentarja siceršnjih plačil vseh vrst je naravnan nedopustno pavšalno (cestne takse, vinjete ...). Maurizio Viroli v eseju »Politika kot državljanska filozofija« ne pravi zastonj: »Tudi v demokratičnih družbah, ne le v totalitarnih, je treba še veliko storiti za uresničitev resnično liberalnega občestva, ali bolje, resničnega občestva vseh. Najnevarnejši sovražniki so podkupljivost, klientelizem, prednosti, ki notranje najedajo demokratične institucije in organizirano nasilje, ki proti vladavini zakona uveljavlja vladavino prevzetnih. Verjeti, da se naše demokracije ne morejo izroditi do te mere, da bi postale zasebna lastnina skupin ali družin, je pobožna iluzija«. Neopazni, neznatni vlagatelji raznih vlog in ustavnih pritožb si težko obetajo kaj dobrega; najsi bo njihova vloga ali ustavna pritožba še tako korektno argumentirana, ne obstaja nikakršna procesna garancija, da ne bo tudi najbolj spoštovano sodišče kot vrhovno oz. ustavno primera obravnavalo skrajno sterilno, nevsebinsko in z izrazito vnaprej formiranim ciljem, kako zmanjšati število nerešenih zadev z izdaj o akta o zavrnitvi. Samo upamo lahko, da ne iz kakšne še bistveno bolj sporne pobude ali motiva. Ob vsem tem se zdi čedalje večji obseg sijajne literature o teoriji prava in pravni filozofiji skoraj v posmeh tem primerom. Odlična »Argumentacija v pravu« dr. Pavčnika se zdi kot oddaljeni mejnik, do katerega se mnogi sodniki nikoli ne dokopljejo, saj je njihova odločitev pogosto dozorela iz takšnih ali drugačnih razlogov že prej, preden so nekateri, zlasti tudi na instanci, spis sploh prebrali. Če ne bi bilo tako, si določenih neverjetno spornih sodnih primerov sploh ne bi mogli racionalno razlagati. Komaj verjetno je, da je Ustavno sodišče v 1. 2006 obravnavalo kar 1144 ustavnih pritožb, ugodilo pa je le 6,4 % oz. 73 pritožbam. Ko se starejši pravniki srečujemo s tako lahkotno izdanimi sodbami oz. sklepi, skoraj ne moremo verjeti, da je kaj takega sploh mogoče. Navsezadnje neskončni niz pravne filozofije, korektnega razumevanja zapisanih in nezapisanih ustavnih načel, sijajnih tez novejših pravnih teoretikov (Hart, Dvvorkin, Rawls, Radbruch, Kaufmann ...) in tudi drugih humanističnih znanstvenih disciplin terja vsaj neko elementarno pošteno obravnavo sodnih primerov, kar pa prenekateri primer iz prakse najvišjih sodnih institucij v najglobljem bistvu zanika. Kakor morda še lahko razumemo sodnika na prvi stopnji, ki tudi zaradi presinga števila mesečnega pripada zadev, silovitega stampeda nenehno spreminjajoče se zakonodaje in stalnega pritiska na hitro reševanje zadev (tudi s pomočjo plačnega sistema) ne obvladuje več naraščajočega pripada zadev; navsezadnje pa errare humanum est. Vendar, če so napake še opravičljive na prvi in morda na drugi stopnji, je skrajno nedopustno, da se takšni primeri neredko dogajajo tudi vrhovnemu in celo ustavnemu sodišču. Zdi se, da že skoraj neskončen niz pravno relevantnih argumentov ne zagotavlja več uspeha v pravdi ne na pritožbeni ravni niti pri uporabi izrednih pravnih sredstev in tudi ne pri ustavni pritožbi, če izjemoma ne gre za medijsko izjemno odmevne dogodke, vpletenost pomembnih odvetniških hiš in strankarsko motivirane interese. Dr, Galič nam z vzorno interpretacijo vrste novejših stališč ustavnega sodišča, predvsem po 1. 2002 v svojem dobro dokumentiranem delu »Ustavno civilno procesno pravo« (Ljubljana 2004) niza sporna stališča US, ki kar kličejo po strokovni kritiki. Mnoge pomembne institucije in znaten del novejše pravne teorije, kot da povsem izgubljajo kompas. Habermas npr. ugotavlja, da je pravni red poln vodil, ki si nasprotujejo, zato pride do sklepa, da pravni red v bistvu ni sistem pravil, temveč kaos, ki ne omogoča nikakršne prakse odločanja, s katero bi bilo moč zagotoviti enakost in pravičnost. Dolge vrste izbrisanih v RS v obdobju tranzicije ni »zakrivilo« le MNZ, ampak tudi nerazumna zakonodaja glede zamudnih obresti, odgovornosti družbenikov za posle družbe, pozna uvedba jamčevanja države vsaj za limitirano višino hranilnih vlog itd. Kdo ve, ali se ob vseh povzročenih krivicah, težko razložljivih slabostih zakonodajnih rešitev in nakopičenih težavah vseh vrst pristojnim dejavnikom (mišljeni so tisti, ki kot profesorji, zdravniki, uradniki, sodniki, tožilci, politiki ... dnevno odločajo o naših pravicah, premoženju, koristih in zdravju) sploh vsaj malo dozdeva, da morda vendarle nekje eksistirajo sfere, kjer v večnost vtisnjeni sledovi dejanj, ki ne izpolnjujejo edino opravičljivega merila pravičnega in dobrega, dobesedno vpijejo po »zasluženem plačilu«. Hans Jonas je o tem nekoč osupljivo nazorno zapisal (celo bolj ilustrativno, kot ta problem interpretira budistična filozofija s svojimi značilnimi izhodišči samsaro, karmo in reinkamacijo): »Lahko denimo rečemo, da se to, kar zdaj počnemo, neizbrisno vnaša v 'knjigo življenja' ali da v transcendentnem redu zapušča neujemljivo znamenje; da v dobrem in zlem aficira ta red, morda pa tudi našo lastno usodo; da smo za to dolžni odgovarjati pred časovnim sedežem pravice ali - ko ne bomo več tukaj, da bi poravnali račune, ker nas je odnesel tok časa - da bo naša večna podoba določena z našimi zdajšnjimi dejanji in da smo s tem, kar naši podobi naredimo tukaj in zdaj, odgovorni za spiritualno totaliteto podob, ki v svoji nenehni rasti povezuje vsoto živete biti in z našimi dejanji postaja drugačna. Če se izrazimo manj metafizično, bi lahko rekli, da si želimo ravnati tako, da bomo z duhom naših dejanj zmožni živeti v prihajajoči večnosti ali pa v naslednjem trenutku z njim umreti, pa najsi bo zaključek nepredvidljivega toka svetovne kavzalnosti uspešen ali neuspešen«. Se naše nekdanje in vladajoče elite tega sploh zavedajo? Pomislijo kdaj ti pomembneži, kako velik je njihov delež odgovornosti pri tem, da Slovenija v resnici ni nikakršna dežela uspeha, ampak predvsem zamujenih priložnosti? Vznemirjajo sploh koga v večnost vtisnjeni sledovi neodgovornih dejanj, spornih idej in zanemarjenih dolžnosti? Je mar že tu Krasni novi svet, Živalska farma, Proces, Splet norosti in bolečine? m Ferdinand Blaznik. Dravoprad